Marec je bil prvi mesec, ki smo ga po dolgem delu na daljavo preživeli v šoli, zato smo bili petošolci v podaljšanem bivanju še posebno aktivni.
Najprej smo se posvetili delavkam šole in jim za praznik z voščilnico zaželeli lep praznični dan. Da ne bi bili prikrajšani, smo dva dni zatem voščili še moškemu delu zaposlenih.
Ali ste vedeli, da je 21. marec SVETOVNI DAN POEZIJE?
Praznujemo ga že od leta 1999, ko ga je UNESCO razglasil za enega od svetovnih dni z namenom spodbujanja branja, ustvarjanja, objavljanja poezije in učenja o njej.
Praznovali smo ga tudi mi, petošolci. V podaljšanem bivanju nas je knjižničarka Nataša Markič najprej navdušila za pesniško zbirko Repki in rime. Spoznali pa smo tudi delo Ferija Lainščka, ki je bil Prešernov nagrajenec za leto 2021.
Nato smo pesnili še sami. Za vsak verz ali kitico smo bili nagrajeni s sladkim darilcem iz učiteljičine košare. Nastalo je skoraj za celo zbirko verzov, naslovili smo jih RIMARIJE ZA SLADKARIJE. Uživajte ob branju naših rim.
ŠLA SEM PO BRINO
IN DOBILA MANDARINO.
JAZ SEM PRIDEN,
TI POREDEN
JAZ DOBIM BONBON,
TI PA POČEN BALON.
SEDAJ POSTAVLJAJO MLAJ,
KER JE PRVI MAJ.
VČASIH SMO IMELI PRASKE,
SEDAJ PA NOSIMO MASKE.
VČASIH SMO IMELI BONBONE
ZDAJ PA IMAMO POLNO KORONE.
VČASIH SMO ŽIVELI
NA PLANETU,
ZDAJ SMO VEČINOMA
NA SPLETU.
MOJA ROŽA JE CVETELA
IN ČISTO PONORELA.
ZDAJ V HIŠO JE VSTOPILA
IN SI KUHINJO PRILASTILA.
JAZ SEM ČUDEN,
TI SI LEP,
ZMEROM LEPŠI
ŠTIRI CVEKE V ŠOLI IMAM,
DOMA PA REČEM DOBER DAN.
VZELA BOM ROGLJIČEK
IN GA ŠLA POJEST
V SKRIVNI KOTIČEK.
ŽABA JE SKOČILA
IN MOJO SESTRO POŠKROPILA.
ZDAJ TULI IN VREŠČI
PA SE V ŽABO SPREMENI.
NAMESTO RIŽA
BO OKROG LETELA MOKA,
DA BO BOLJ
ZANIMIVA POROKA.
TA ČRKA
JE DOLGA KOT KRKA.
OPRALA SEM PERILO
IN TO JE MAMO RAZVESELILO.
URA DVEJA JE IN POL,
JAZ BOM KMALU ŠEL DOMOV.
POMETAM SMETI,
DA ME ROKA BOLI.
MAMA SEDI
NA KAVČU IZ LUČI
IN SE NIČ NE BOJI,
DA PRESPALA BI VSE DNI.
RUSKO VODKO PIJEM JAZ,
KER SEM STARI DEDEK MRAZ.
JAZ IMAM KOKOŠKO BRANKO,
KI MI JO JE KUPIL FRANKO.
EN, DVA, TRI
MAMA KOSILO NAREDI.
ŠTIRI PET ŠEST
ZDAJ PA GREMO JEST.
IZ ABECEDE,
NAREDIMO BESEDE.
IZ BESED
PA JE SESTAVLJEN SVET.
KO NAREJENA BO NALOGA,
BO OKROG LETELA ŽOGA.
KO SE JE KUHALO KOSILO,
SEM SPRAVLJALA PERILO.
PRI TABLI JE KREDA
UČENKA PA BLEDA.
KADAR SE IGRAM,
SE LEPO IMAM.
PREVERIM, KJE JE IZHOD,
DA PRIŠEL BOM PRVI OD TOD.
TA LIMONA JE KISLA
KOT MOJA NONA.
MOJA TETA SE SPET JEZI
IN CELE DNEVE NORI.
KDOVE KAJ JI SPET
PO GODU NI?
VERJETNO SPET JE JEDLA
POKVARJENE STVARI.
KAJ SE ZGODI ČE PADEŠ?
RANO POVIJEŠ,
ZDRAVILO POPIJEŠ,
SREČA ZAŠIBA
IN ZDRAV SI KOT RIBA.
V oddelkih podaljšanega bivanja je bilo že od začetka šolskega leta zelo živahno. Septembra smo spletali vezi prijateljstva, se spoznavali in veliko uživali v sončni in topli jeseni, ki nam je bila letos res naklonjena.
Oktobra pa smo začeli s prepletanjem pravih niti. Spletali smo zapestnice prijateljstva. Glede na starost učencev so bile zapestnice izdelane z različno zahtevnimi tehnikami. Vse pa so imele en namen: da se družimo ob prepletanju in zapestnico podarimo prijatelju. Nastale so raznovrstne in živo pisane zapestnice prijateljstva. Nekateri so jih pletli vsak prost trenutek in z njimi razveselili več prijateljev. Tisti, ki jim delo ni šlo tako dobro od rok, so jih naredili manj, a prav v vsako je bilo vpleteno veliko dobre volje in lepih želja.
Preplet tedna otroka s tednom umetnosti je navdihnil prvošolce v podaljšanem bivanju. Spoznali smo, kaj je umetnost. Umetnost ni samo slika, risba, gledališka predstava. Ugotovili smo, da je umetnost tudi odnos do prijatelja, spoštovati nekoga, ga prijazno pogledati, se mu nasmehniti, mu ponuditi pomoč, … Prvošolci so spoznali umetnost bivanja v skupini. Igrali smo se skupinske igre in ustvarjali. Nastali so čudoviti izdelki. Učenci so iz koščkov odpadnega usnja ustvarjali slike, se pri tem sprostili in vživeli v delo umetnika. Delavnica izdelovanja zapestnic je pritegnila dekleta in fante. Nastale so mavrične zapestnice in vsaka je imela svojo zgodbo.
Med nas smo povabili umetnico Polono Kunaver Ličen. Predstavila nam je svoje delo, nas z besedo popeljala skozi slikanico in uživali smo v njenih ilustracijah. Za zaključek pa smo imeli čisto pravo likovno delavnico, v kateri so učenci ustvarjali zaključek zgodbe.
Umetnost smo doživeli z vsemi čuti in ostali so nam prijetni spomini.
Vsako leto znova se radi odzovemo povabilu društva Pišemo z roko in pod okriljem Ljudske univerze Ajdovščina sodelujemo v tednu pisanja z roko. Letošnji slogan akcije je bil V naši družini pišemo z roko. Učenci podaljšanega bivanja, prilagojenega programa in sedmošolci so pisali županu občine Ajdovščina, Gasilsko reševalnemu centru Ajdovščina, Policijski postaji Ajdovščina, Domu starejših občanov Ajdovščina in Pristanu Vipava. Predstavniki učencev, ki so pisma pisali, so jih skupaj z ga. Ksenijo Sulič z Ljudske univerze predali v ustanove. Že tradicionalno so se pozivu odzvali tudi člani krožka Naša mala knjižnica, ki so v tem tednu pisali razglednice upokojenim delavcem naše šole.
“Danes mi je bilo v šoli res lepo, saj smo obiskali Dom starejših občanov, policijsko postajo in gasilce. Družili smo se s starejšimi in se z njimi pogovrjali o različnih stvareh. Na policiji mi je bilo lepo, ker smo lahko preizkusili njihovo opremo.” Julija Lah, 4. a
“Obiskali smo Dom starejših občanov, policijo in gasilce. Vsi so nas lepo sprejeli. V domu smo videli gospo, ki je stara 100 let. Policisti so nam pripravili piškote. Prebrali smo nekaj pisem, ki so jih napisali učenci naše šole.” Emine Cetin, 4. a
“Najprej smo obiskali Dom starejših občanov. Podarili smo jim knjižico, ki so jo poimenovali družinska knjiga. V njej so pisma, ki smo jih učenci naše šole pisali starejšim. Po kratki proslavi smo se odpravili na policijsko postajo. Skupaj smo si pogledali njihove prostore in opremo. Dobili smo tudi piškote. Pri gasilcih smo prebirali pisma in se z njimi pogovarjali. Bilo mi je lepo.” Doroteja Rojko, 4. b
“Vsi, ki smo jih danes obiskali, so bili našega obiska zelo veseli. Presenečeni so bili, ker smo jim pisali tako veliko pisem. Nekaj smo jih skupaj tudi prebrali. Tudi pogovor z njimi je bil zabaven, poučen in lepo nam je bilo. Ko smo se vrnili v šolo, je vse sošolce zanimalo, kaj smo doživeli. Napeto so poslušali o dogodku.” Lili Perhavec, 4. b
Ko zapade snežna odeja, je čudovit občutek opazovanje ptic, ki se pridejo hranit v našo ptičjo hišico v atrij. Če zima ni premrzla, ptice lahko najdejo dovolj hrane v naravi. Ko pa so temperature zelo nizke ali je snežna odeja debela, pa so vesele naše pomoči. Učenci prilagojenega programa so v okviru podaljšanega bivanja izdelali ptičje pogače. Pripravimo jih tako, da v plitvi posodi dobro zmešamo zrnje s topljenim, še vročim lojem in počakamo, da se zmes strdi. Potem pogačo vzamemo iz posode in jo po koščkih položimo v krmilnico, na okensko polico, višji zid ali obesimo na drevo.
